Opeharjeni
Medij: Večer Avtorji: Ferluga Irena Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Pogledi Datum: 20. 12. 2013 Stran: 9
Ne presenečenje, ampak zaprepadenost te dni preveva male delničarje slovenskih bank. Da bi jih lahko država tako "ostrigla", si ni mogel misliti nihče, ki je leta 2007 verjel, da je lahko naložba v drugo največjo banko v državi varna dolgoročna naložba. Mnogi so v njej videli del svoje pokojnine, zato so tudi hiteli morda celo v isto banko po kredit. Nekateri so načrtovali dediščino za potomce.
Od dediščine danes ni ostalo nič več. Ujeti mali delničarji z dobro vero v poštenost nove države so šest let najprej z nejevero, potem z upanjem gledali na padanje cene delnice NKBM. Vedeli so, da so na delniškem trgu nihanja običajen proces, in na osnovi preteklih izkušenj sklepali, da so ti Ljudsko delničarstvo je doseglo bridki konec nihaji vendarle na valu naraščajočega trenda. A sta kriza in hazardiranje bankirjev v času debelih krav (izobilja poceni denarja) naredila konec upom, nejevero pa spremenila v obup. Mnogi še danes plačujejo kredite, od katerih že dolgo ne morejo pričakovati nikakršnega donosa. Delnice so v Sloveniji kot avto - ko jih kupiš, veš, da si izgubil. A ni bilo vedno tako, zato je toliko ljudi sledilo borznim dogajanjem. Ko so služili sosedje in prijatelji, je bilo svojevrstno čudaštvo, kdor je ostal zunaj. Tik pred bridkim koncem ljudskega delničarstva na Slovenskem pa se večini od krepko več kot 90 tisoč delničarjev NKBM sploh ni več splačalo prodati tistega drobiža, ker bi za borzno transakcijo morali plačati krepko več, kot so bile delnice vredne. Tako so delnice obležale na računih kot ničvredne smeti. In dejansko jih je mogoče vreči v smeti, saj tak "račun" obstaja pri klirinško depotni družbi, a tudi ta prenos z računa pri borzni hiši na KDD ni zastonj. Vendar poznavalci pravijo, da pravne možnosti v tej nepravni državi vendarle obstajajo. Obe združenji malih delničarjev iščeta pravnike, a opozarjata, da denarja za ta proces nimata. Premišljena unikatna poteza slovenskih oblasti vendarle naj ne bi ostala zapečatena. Pa je bila res premišljena? Dokapitalizacija bank je potrebna, se strinjajo vsi, o velikosti prikazane bančne luknje tudi dvomijo skoraj vsi, kakor so si edini, da so razlaščeni mali delničarji pač kolateralna škoda nepremišljenosti slovenske politike. A se "z ropom stoletja" ne morejo sprijazniti, čeprav razlastitev malih delničarjev - in tudi imetnikov podrejenih obveznic - ni edini tak rop v novejši slovenski državi.
Gre res za še en rop stoletja? Hladni ekonomisti pravijo, da so ljudje, ki so v vrstah čakali na delnice, morali vedeti, v kaj se spuščajo, a v isti sapi priznavajo, da jih je finančna oblast premalo opozarjala na nevarnosti delničarstva. Namenoma? Mnogi, ki so takrat vodili prvo javno ponudbo delnic v Sloveniji, so v resnici verjeli, da bo uspela. Tudi še takrat, ko je šlo za naslednjo dokapitalizacijo NKBM in ko so na zapoved oblasti sodelovala državna podjetja, so mnogi prepričevali, da bo čez leto ali dve na njihovih računih samo še dobiček. Redki ekonomisti, ki so takrat opozarjali, da bo balon počil, le tega niso mogli napovedati, kdaj, so učinkovali, kot da kvarijo prijetno igro. In že takrat so opozarjali, da bi morala Slovenija prodati banke, ker so nekateri ekonomski trendi kazali, da borznemu biku pohaja sapa. Pa ne le njemu, celotnemu gospodarstvu v ZDA je že v 2006 in 2007 kazalo na slabše. Zato zdaj, ko dobičkov ni več, za izgube dolžiti državo, z očmi ekonomista ni upravičeno. Z očmi malega delničarja, pa naj bo, da je bil zaveden ali pa premalo izobražen za to hazardno igro, sta razočaranje in jeza razumljivi. To se preprosto ne bi smelo zgoditi, ne glede na krizo in bančno luknjo.







