Pri nas se še vedno lovimo s temeljnim vprašanjem, ali je nadzor sploh potreben
NatisniMedij: Delo - FT Avtorji: Čeh Silva Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Priloga FT
Datum: 21. 12. 2009 Stran: 10
Borut Bratina, strokovnjak za upravljanje podjetij
Kako slab nadzor kreira svetovno krizo in kako vpliva na poslovanje domačih podjetij? Koliko je za to kriva država, kot velika in premalo odgovorna lastnica, in koliko celo dejstvo, da se vloga nadzornih svetov pri nas tako podcenjuje, da včasih ni jasno, ali NS sploh potrebujemo? O tem in konkretnih istrabenzih, laških, iuvejih, kjer je poleg drugega pokleknil tudi nadzor, smo se pogovarjali s prof. dr. Borutom Bratino z mariborske ekonomsko-poslovne fakultete, ki je tudi član UO Združenja nadzornikov Slovenije.
V svetovni krizi je odpovedal sistem nadzora tako na globalni ravni regulatorjev in nadzornikov kakor na mikro ravni bank, finančnega sveta in podjetij, kjer seje očitno razrasel zelo slabo delujoči sistem upravljanja in nadzora. Se strinjate?
Nedvomno je za krizo odgovoren tudi slab nadzor tako zunanjih regulatorjev kakor notranjih organov, vključno z nadzornimi sveti v dvotirnem sistemu upravljanja podjetij in neizvršnimi direktorji v enotirnih upravnih odborih. Tudi zato se zdaj pripravljajo predlogi, po katerih bi zlasti zunanji organi dobili večje pristojnosti. Ključno pa je seveda sodelovanje nadzornih državnih organov, kajti razlogi za krizne težave so nastali v eni državi, posledice se je občutilo drugi državi.
Že primer Enron in podobni so v začetku desetletja pripomogli, da je v ZDA nastal silno postrožen sistem nadzora s strogim zakonom Sarbanes-Oxly, a po drugi strani zdaj ugotavljajo, dajeta strog sistem predvsem stal milijarde dolarjev, konkretnega uspeha, če sodimo po kriznih žrtvah, pa ni veliko. Ali imamo torej lahko zaupanje, da je ta svet sploh še sposoben zgraditi neki verodostojni nadzor, ki ne bo dopuščal takšnih razsežnosti slabe prakse upravljanja in nadzora nad financami in gospodarstvom?
Izvirni razlog je pri odločevalcih, torej direktorjih v bančnem sektorju, ki so te pogubne posle opravljali in niso upoštevali ali pa se niso zavedali vseh posledic teh poslov. Zlasti z izvedenimi in prefinjenimi papirji, ki jih mnogi ne razumejo, predvsem pa se niso zavedali njihovega sistemskega tveganja. Treba je namreč jasno razmejiti: eno je tveganje za posamezni gospodarski sistem, posamezno banko ali družbo, drugo so sistemska tveganja. Ampak tega se očitno niso zavedali niti nadzorni organi v ZDA, niti njihovi državni organi, saj bi jih drugače verjetno poskušali zmanjšati z nekimi ukrepi. A popolnoma jih ni mogoče odpraviti, dokler o njih odločajo ljudje, zato je tako izjemno pomembno znanje in odgovornost in seveda moralno etično ravnanje odločevalcev. Samo kopičenje predpisov pa teh težav res ne more spremeniti.
Velike ameriške banke in zavarovalnice, ki jih je država rešila z več stomilijardnimi subvencijskimi injekcijami, so takoj, ko so si za silo opomogle, svojim upravljalskim strukturam spet začele izplačevati nesramno visoke prejemke in nagrade in bonuse. Ali ni tudi zaradi takšnih primerov bitka za bolj pošteno upravljanje poslovnih sistemov videti že vnaprej izgubljena?
Kako doseči, da ti direktorji ne bodo zapadli v moralni hazard, je seveda največja odgovornost, ki jo ima svet pred seboj. Tega rizika v celoti sploh ni mogoče odpraviti, a s predpisi in preventivo ter notranjim nadzorom bi bilo vendarle mogoče vzpostaviti sistem, da v družbah posamična oseba z neko potezo ali napako ne bi mogla sama povzročiti zloma sistema. Poglejte primer Madoff: ta človek je vedel, da bo vse izgubil in da bo pristal v zaporu, torej kazen ga ni odvrnila od teh nepredstavljivih goljufij. Toda ob tem in podobnih primerih sem bil šokiran, da takšne očitne prevare leta in leta sploh nihče ne opazi. To je strahotno. Zato sem prepričan, da bi moral biti sistem narejen tako, da bi o teh zadevah, ki so »omogočile« Madoffa, odločalo in odgovarjalo več ljudi. Nad tem je bil ves svet šokiran, a odgovor je jasen: odpovedal je nadzor, ki je Madoffa omogočil.
Kaj vas, ki ste strokovnjak na področju upravljanja podjetij, prepričuje v to, da se bodo tovrstna tveganja v poslovnem svetu zmanjšala? Kaj delajo v to smer v Ameriki, kaj v Evropi?
V Ameriki je bil že ob Enronu odgovor - zelo stroga zakonodaja, a se je izkazala za neučinkovito. Tudi Evropa se je odzvala na nemoralno visoka plačila vodilnih. Toda banke so zdaj že ustvarile predvsem papirnate dobičke, njihovi vodilni pa so že spet upravičeni do milijonskih nagrad. To bi države morale preprosto prepovedati s svojo regulativo, saj očitno vedno znova velja, da priložnost dela tatu.
T. i. Trofenikov zakon omejuje plače članov uprav podjetij v državni lasti, in takih ki so dobila tudi državne subvencije, da ne presegajo 12.500 evrov bruto na mesec. Ali tak zakon preprečuje sistemska tveganja, o katerih ste govorili?
O tem omejevanju imam negativno mnenje, saj v Sloveniji ne govorimo o takšnih enormnih izplačilih. Bolj gre za administrativno omejevanje, ki bo doseglo predvsem negativno selekcijo. To, da bi zaradi tega slovenski menedžerji bežali v tujino, morda ni tako veliko tveganje, ampak možnost, da bi slovenska podjetja iskala menedžerje na mednarodnem trgu, da bi na primer uveljavljeni tuji menedžerji vodili kakšno slovensko banko, pa tako odpade. To se je potrdilo tudi v primeru razpisa za vodilne v NLB. Država je poslala slab znak tudi za večjo angažiranost NS, ko je omejila sejnine na tistih 250 ali 300 evrov in predpisala ukinitev drugih plačil. To bi lahko pomenilo, naj nadzorniki svojo funkcijo opravljajo praktično brezplačno. Če bo dobil samo sejnino, bo nadzornik v podjetju s štirimi sejami NS na leto dobil vsega skupaj 1000 evrov bruto, z osmimi sejami pa 2000 evrov bruto na leto. Tu se seveda takoj postavi vprašanje, zakaj bi pričakovali, da se bo tak nadzornik posebej angažiral? Tu vidim slab signal za nadzornike, od katerih pričakujemo, da so kompetentni ljudje, ki poznajo poslovno prakso in nadzor ter vodenje podjetij.
Je nadzor nad slovenskim poslovnim svetom že povsem razrahljan ali celo v razpadu, kakor menijo nekateri poznavalci? Doslej smo se izgovarjali na prijateljske uprave in NS, ampak zdaj imamo že nove in nove generacije upravljavcev, nezdravemu prijateljstvu med njimi pa ni videti konca?
Z nadzorom v naših podjetjih ne moremo biti zadovoljni. Ni ravno katastrofalno, govorimo pa lahko o slabem nadzoru. Kje je razlog? Menim, da ni v zakonodaji, ampak v praksi, v delovanju in v kompetencah ljudi, ki zasedajo funkcije v NS. Pri nas se namreč še vedno lovimo s temeljnim vprašanjem, ali je nadzorni svet sploh potreben. Še vedno imamo nadzornike, ki se ne pripravljajo na seje NS. Na drugi strani pa gre tudi za nesodelovanje NS z upravami. Uprave vodijo družbe, NS pa bi moral skupaj z njimi pripraviti jasno strategijo podjetja in potem tudi pomagati uresničevati cilje, ki si jih je družba zastavila.
Bi se nam zgodile zgodbe od Preventa, Mure, Steklarske Nove, Pivovarne Laško, IUV, Istrabenza, če bi imeli dovolj dober sistem nadzora? Ali govorimo o kolapsu upravljanja, al) pa je kriva politika, njeni napačni signali, so krivi drugi lastniki, da so se te zgodbe odpeljale do različnih podjetniških propadov?
Če bi nadzor učinkovito deloval s pravimi nadzorniki, ki bi se problemov zavedali in jih tudi pravočasno opazili, bi bile posledice manjše. Prav gotovo pa bi dejavnejše delovanje nadzornikov ne samo post festum, ampak že preventivno, lahko mnoge stvari preprečilo. Pri tem je zelo pomembna vloga delničarjev, saj so oni tisti, ki izberejo nadzornike. Koga pa predlagajo v te NS? Ali sami sebe, ali ljudi, na katere imajo vpliv, ali ljudi, ki jim naročajo, kako naj delujejo, ali pa ljudi, ki bodo v njihovem imenu nadzirali in se ne bodo spuščali v lastninska preoblikovanja in razna prevzemanja. Tu mislim, da nastaja pomeben kratki stik.
Ob vseh omenjenih primerih se pogosto čaka na odgovor države, Kada, Soda, vlade, Boruta Pahorja?
Gre za odgovornost ljudi, ki upravljajo tuji kapital. Vlada na primer v imenu države Slovenije upravlja njene lastniške deleže v podjetjih. Narobe je, če je država popolnoma pasivna, a tudi napačno, če je država preveč aktivna in prevzema funkcije, ki ne pripadajo delničarjem. Torej, če se vmešava v konkretno vodenje. Predvsem mora država aktivno skrbeti, da bo ta naložba čim boljša, in če gre za strateško naložbo, še toliko bolj.
Ampak če se vrneva k Muri, Preventu, Istrabenzu. Kako je v teh primerih zatajilo upravljanje podjetja (vodenje, nadzor)?
Mura je nastajala dolgo. Če bi jo reševali še pred začetkom krize, bi lahko rešili njen večji del z manjšimi stroški, kakor nastajajo zdaj. Odgovornost različnih lastnikov je različna. Toda če bi Mura imela tudi menedžerje, ki se na tekstilno industrijo spoznajo v mednarodnem merilu, bi bilo več možnosti, a očitno te volje ni bilo ne pri državi kot solastniku ne pri drugih solastnikih. Prevent je seveda povsem drugačna zgodba, saj v njem država nima lastništva, ampak gre za klasičen spor med dvema lastnikoma, kjer drug brez drugega ne moreta nič, spor med njima pa škodi njima in seveda celotni družbi. Tu NS nima posebne moči in vloge. Od zunaj bi edino upniki lahko, če ne bi dobili poplačila, zahtevali stečaj. Poznam podobne lastniške spore v manjših družbah, kjer eden denimo blokira odločitve drugih. Običajno se končajo s propadom podjetja. Tudi Preventova lastnika, od zunaj gledano, delata v svojo škodo. Pri Istrabenzu gre za kombinacijo mnogih zadev. Najprej se je iz naftnega trgovca preoblikoval v družbe z različnimi dejavnostmi in v finančni holding. Vse to ni nastalo čez noč, ampak so pristojni organi to iz meseca v mesec potrjevali. Nekatere dejavnosti Istrabenza so kakovostne, finančni holding pa je gotovo dodatno prizadela še finančna kriza.
Znana so mnenja, da bi Igorju Bavčarju uspel prevzem Istrabenza, če ne bi bilo finančne krize.
Tako, nekateri pravijo, bolje da je nastopila kriza, samo da Bavčarju ni uspel prevzem. Seveda pa je vprašanje, ali se problemi ne bi pojavili pozneje. Menedžerski prevzem Istrabenza je gotovo element, zaradi katerega je Istrabenz v lastniški krizi.
Ampak gotovo poznate mnenja, da je tudi v primeru Istrabenza ali pa še kakšnega podjetja, tudi Laškega, popolnoma zatajil prav nadzor. Da bi torej nadzorniki morali prej in bolj dosledno opozarjati, kam vse te zadeve peljejo, ne pa, da so dejanja do konca dovoljevali?
Nedvomno je položaj NS v družbi, kjer poteka menedžerski prevzem, specifičen in zelo težak in terja od nadzornikov posebno skrbnost in pozornost, saj spremembe v lastniški strukturi ne bi smele slabiti funkcije vodenja v družbi. NS mora predvsem paziti, da ne pride do prelivanja premoženja in da se uprava ne ukvarja bolj s prevzemanjem kakor pa z vodenjem družbe. Nedvomno bi moralo biti tako. Kako pa je bilo v konkretnih primerih in ali so bile zaradi drugačnega ravnanja družbe oškodovane in ali je zaradi tega prišlo do krize, bodo pokazale konkretne analize. Prav gotovo pa nadzorni sveti niso bili dovolj uspešni, da bi ločili menedžerski prevzem od vodenja.
Toda v Gorenju so menedžerji in nadzorniki skupno prevzemali podjetje?
V Gorenju je ta skupna družba pridobivala deleže v Gorenju, kar ni prepovedano, zahteva pa popolno transparentnost. Torej če NS kupujejo delnice v družbi, ki jo nadzirajo, je treba to objaviti in povedati, kdaj, po kakšni ceni, da ne bi prihajalo do zlorabe notranjih informacij. V Gorenju pa tudi mislim, da ni šlo za menedžerski prevzem. Če bi prevzemali večinski delež v družbi, bi bilo treba dati javno ponudbo in se javno razkriti, saj bi šlo pri tem gotovo za konflikt interesov.
V IUV Vrhnika so se dogajala tudi kriminalna dejanja, ki so zdaj predmet sodnih postopkov, ampak spet se postavi vprašanje, kje je bil NS, ki je vse to opazil mesece in mesece prepozno?
Kar vem iz javno dostopnih podatkov, je bil v IUV glavni problem velik vpliv države. Tudi izbira tujega partnerja je bila čudna, saj je imel pristojnosti, ki so bile podobne upravi, a brez kakršne koli odgovornosti NS pa nad njim ni imel nobene ingerence, ni ga ne izbral ne imenoval. A vendar se je ta tuji partner obnašal kot lastnik in kot direktor, čeprav ni bil ne eno in ne drugo.
Kako gledate na primer Laškega, zlasti na detajl, ko so povezane družbe posojale denar Laškemu, in to, na kratko rečeno, po dekretu. Kje pa bi tukaj lahko iskali vlogo in odgovornost nadzornikov?
Prednost povezanega sistema družb je lahko tudi v tem, da si finančno pomagajo in da optimizirajo financiranje skupine. Seveda pa se postavi vprašanje, kdo komu lahko zapove, da mora nekdo nekaj kreditirati. ZGD posebej določa ta razmerja, kaj na primer lahko obvladujoča družba naloži odvisni in tudi odgovornost menedžmeta v odvisnih družbah. Bistveno je vprašanje, zakaj so ti krediti služili skupim kot celoti in zakaj so bili porabljeni. Nekdanji predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot je bil le eden od lastnikov družb v sistemu. Če je vire financiranja, ki jih je potreboval za menedžerski prevzem, pridobival neposredno in posredno v Pivovarni Laško, to seveda ni prav. To nikakor ne bi smelo biti financirano iz premoženja Pivovarne Laško, To je zakonska prepoved. Financiranje nakupa podjetja, ki se prevzema, z delnicami tega podjetja je prepovedano in takšni posli so nični.
Ti in množica drugih primerov prispevajo k slabi podobi našega upravljanja podjetij. Delovanje nadzornih svetov, ki jih analizira študija IMD, je pokazalo, da so med 57 pregledanimi zasedli zadnje mesto. Tudi Združenje nadzornikov Slovenije se je zganilo in nedavno objavilo hudo zaskrbljujoč poziv o slabem stanju našega podjetniškega nadzora.
Ne tako redko je videti, kakor da v Sloveniji še ne vemo, kaj bi počeli z NS. Združenje, katerega član sem tudi sam, poskuša vsaj pri ozaveščanju nadzornikov doseči to, da bi se funkcija člana nadzornega sveta dojela kot profesionalna funkcija, ki zahteva zadostno znanje in vrline, neodvisnost in občutek za odgovornost. To je gotovo premalo, ampak predvsem zato, ker se veliki lastniki v Sloveniji še ne zavedajo oziroma nimajo želje, da bi v NS postavili kompetentne ljudi, ki bi tam neodvisno in strokovno opravljali nadzor in bi jih bili za to pripravljeni tudi ustrezno plačati. In tu tako država kakor drugi večji lastniki raje postavijo nekoga, ki samostojno nič ne odloča, ampak samo sprašuje lastnika. Ampak če je tako, potem nadzorni sveti niso potrebni. Tako država kakor drugi institucionalni lastniki pa bi se morali zavedati predvsem, da upravljajo tuji kapital.
Vlada zdaj pripravlja poseben zakon, ki naj bi urejal položaj nadzornikov in upravljavcev v državnih in paradržavnih podjetjih. Ali bo ta ureditev kompatibilna z ureditvijo, ki jo podpira pravkar izdani novi kodeks upravljanja javnih delniških družb?
Predvidevam, da bo zelo kompatibilna, saj vsi predpisi izhajajo iz evropske in ureditve OECD. Pri projektu upravljanja državnih družb gre predvsem za ločitev regulatome funkcije od lastniške. Vlada pač predpisuje zakone, po drugi strani pa kot lastnik odloča v konkretnem podjetju, za katerega sprejema omenjene predpise. To dvoje se želi ločiti in vpeljati več preglednosti. Pravo seveda ne more vsega reševati, ampak osnovni predpisani postopki vsaj zmanjšajo skušnjave. Gre predvsem za razmejitev, po kateri vlada na svojih sejah ne bo predstavljala skupščine posamezne družbe in ministri ne bodo odločali, kako naj njihov predstavnik glasuje. Tako se namreč mešajo državni, politični in podjetniški interesi, kar vodi v neprimerno prakso, zato naj se v prvem koraku ločijo vsaj ljudje, ki odločajo o državnih interesih, o političnih interesih in o podjetniških interesih. To ne sme biti združeno v eni osebi in eni funkciji.
Potem ko se bodo stvari tako idealno uredile, si lahko predstavljamo, da ne bomo vsaka štiri leta po volitvah zamenjali vodstvenih posadk v državnih, zlasti pa na pol ali na četrt državnih podjetjih?
Menim, da bodo ta pravila to prakso zmanjšala, tudi zato, ker bodo družbe in organi morali o svojem delu letno poročati. Seveda bi bilo prav, da bi tem podjetjem postavili cilje, da bi o njih sproti obveščali DZ in vlado ter širšo javnost. Tako ne bi čakali na odgovore, kako poslujejo, ampak bi bila razprava o njih ves čas tekoča. To pa tudi pomeni, da bi do zamenjave vodstev prihajalo takrat, ko ne bi dosegali rezultatov, ne pa takrat, ko se menja oblast.
V novem kodeksu upravljanja je zelo poudarjen pomen neodvisnega nadzornika, čeprav se realistično priznava, da so možni tudi odvisni nadzorniki. Najmanj je razumljena, tako je videti, neodvisnost nadzornika od lastnika. Kako naj bo nadzornik neodvisen od lastnika, če pa mora delati v interesu lastnika? Odgovor je: ni res, da mora nadzornik delati v interesu lastnika, ampak mora delati v interesu lastnikov ali delničarjev. Ne sme delati v korist posameznih delničarjev, ki so ga imenovali, saj bi tako delal na škodo družbe ali drugih delničarjev. Neodvisen nadzornik pomeni, da lahko odloča po svoji lastni vesti in presoji, kaj je za družbo najbolje. In člani NS bodo zdaj morali to posebej podpisati v izjavi o neodvisnosti. Po priporočilih OECD večina članov NS ne sme biti državnih uslužbencev.
Precej pozornosti se tudi v novem kodeksu posveča plačni politiki. Ali to pomeni, da je obdobje, ko so tudi naši menedžerji in nadzorniki nekateri, seveda - prejemali preprosto previsoke plače in nagrade, mimo in da jih bodo morali, če rezultatov ne bo, tudi vračati?
Že po zakonu in tudi po kodeksu jih je treba razkrivati in bo moralo biti predstavljeno v skladu s posebej sprejeto Politiko prejemkov, kar bo potrjevala tudi skupščina delničarjev. Zato bodo morala biti opredeljena merila, od česa je odvisen variabilni del prejemkov. Tudi ta merila bo za vsako družbo posebej potrdila skupščina. In kakšno prihodnost imajo bajne plače in njihova morebitna vračila? Zadnja sprememba ZGD i je implementirala evropska priporočila, ki vežejo višino variabilnega dela plače direktorjev na vnaprej določene kriterije in merila uspešnega vodenja podjetja ter omejujejo njihovo višino. NS bodo morali poskrbeti, da bo višina plače res odvisna od uspešnosti vodenja družbe in da bodo javno razkrita merila za njihovo določitev.
Še vedno nimamo enega samega sodno končanega, torej obsojenega primera zaradi slabe prakse vodenja ali nadzora podjetja.
Tudi druge države te prakse nimajo pretirano veliko. Gotovo pa lahko pričakujemo, da bo s krizo teh postopkov vse več. Res pa je tudi, da ti postopki niso preprosti, nekdo mora imeti motiv in sredstva, da jih vodi. Ni pa si treba želeti prakse, ko bi prišli tuji profesionalni odvetniki in v imenu množice malih delničarjev vlagali skupinske tožbe. To bi lahko vodilo v drugo skrajnost, v ogromna izplačila, a tudi izsiljevalske tožbe.
Toda nekaj tovrstne sodne katarze bi nam verjetno prišlo prav?
Nekaj postopkov se je že končalo z oprostilnimi sodbami, obsodilnih ni bilo kaj dosti, ampak s krizo se bo število teh sporov in sodb povečalo.
Osebna izkaznica BORUT BRATINA je izredni profesor za gospodarsko pravo na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti, član upravnega odbora Združenja nadzornikov Slovenije in evropskega združenja nadzornikov - direktorjev iz Bruslja (ecoDa), član Kaša, senata EPF Maribor, itd., avtor ali soavtor več knjig. Svoje teoretično znanje o upravljanju in zlasti nadzoru podjetij tudi praktično preizkuša, zdaj kot član NS Banke Koper, družbe Juteks in Pominvest. Igra tenis, smuča, a po Pohorju se rad tudi sprehaja.
