Šampanjci ostajajo zaprti

Medij: Dnevnik - Dnevnikov objektiv Avtorji: Vuković Vesna,Rankov Suzana Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 06. 06. 2009 Stran: 4

v objektivu začetek konca imperija Boška Šrota

Pri nekaterih slovenskih podjetjih je globalna finančna kriza zgolj pospešila nastop krize, ki izvira iz podjetij samih V ponedeljek bo za predsednika uprave Nove Kreditne banke Maribor Matjaža Kovačiča težek dan. Odločiti se bo moral, ali bo podaljšal posojilo družbi Kolonel, prek katere Boško Šrot obvladuje pijačarsko-trgovski imperij. Posojilo v višini 5,2 milijona evrov, zavarovano z delnicami Infond Holdinga, je edino posojilo, ki ga je imel Kolonel ob koncu lanskega leta najeto pri bankah.

Vendar mu je vsaj deloma pot olajšala Nova Ljubljanska banka (NLB), ki je poskrbela, da se je Šrotov sistem ta teden začel razkrajati. Največjemu lastniku pivovarne in Mercatorja Infond Holdingu je namreč v četrtek sporočila, da se začenja razlastitev njegovega premoženja. S tem se niso uresničila pričakovanja prvaka opozicije Janeza Janše z 22. aprila letos, da bodo banke spet reprogramirale posojila Pivovarni Laško in da bodo zato tajkuni, tako kot po zadnjih državnozborskih volitvah, odpirali šampanjec. Čeprav bi to očitno najraje pozabil, pa je največje slovenske tajkune ustvaril prav Janez Janša.

Vse se je začelo razvpitega 12. avgusta 2005, ko je bila v njegovi premierski pisarni dogovorjena prodaja največje slovenske družbe Mercator Pivovarni Laško in Istrabenzu. Kronologija dogodkov dokazuje, da je prav nepregledna in za državo ter njene davkoplačevalce škodljiva prodaja omogočila financiranje divje lastniške konsolidacije v družbah iz Laškega in Kopra. Ta prodaja je spodbudila brezobziren pohlep, ki je finančno izčrpal oba sistema in ju privedel do roba, ko se je z reševanjem položaja prisiljena ukvarjati slovenska politika, ko razpada koalicija in ko je na preizkušnji stabilnost slovenskega finančnega sistema. Zato ne preseneča, da sicer vedno glasni in kritični šef opozicije v zadnjih mesecih poskuša minimalizirati problem prodaje Mercatorja tujemu trgovcu, kar bi ogrozilo razvoj družbe in slovensko živilskopredelovano industrijo. Tako je odločno nasprotoval idejam, ki so jih podpirali zlasti sindikati, da bi država ponovno odkupila pomemben delež v Mercatorju.

»Ne vidim nobene potrebe po prodaji Mercatorja, če lastnik trdi, da ni v finančnih škripcih. Pa tudi če bi bil v finančnih škripcih, bi lahko prodal kaj drugega, ne pa Mercator, torej gre izključno za politični pritisk,« je napoved prodaje največje slovenske trgovske družbe komentiral Janša. Oba najbolj izpostavljena predstavnika menedžerskega lastninjenja podjetij danes iščeta vsak svoje razloge za začetek konca njunega imperija. Igor Bavčar se izgovarja na finančno krizo, Boško Šrot kaže s prstom na politiko. Toda oba sta hotela preveč in razloge za začetek propada, ki ga je spodbudila finančno-gospodarska kriza, lahko iščeta le pri sebi. Usoda Istrabenza bo očitno kmalu v rokah sodišča, ki bo odločalo o uvedbi prisilne poravnave, in ni jih malo, ki koprskemu holdingu napovedujejo stečaj in razprodajo njegovega premoženja.

Bošku Šrotu pa bodo očitno premoženje začele prodajati kar banke. Zdi se, da je pri nekaterih slovenskih podjetjih globalna finančna kriza zgolj pospešila nastop krize, ki sicer izvira iz podjetij samih. In Boško Šrot je v zadnjih štirih letih, kolikor je tudi na čelu Pivovarne Laško, povlekel vrsto napačnih poslovnih potez. Napačne poteze in napačni računi Prva, ki je tudi najbolj prišla do izraza v sedanji finančni krizi, je neustrezna finančna struktura njegovega poslovnega sistema. Skupni dolg ključnih družb iz lastniške mreže Laškega -Centra Naložbe, Infond Holdinga in Skupine Pivovarne Laško (skupaj s Pivovarno Union, Skupna zadolženost Skupine Pivovarna Laško Razkrivamo podatke o skupni zadolženosti Skupine Pivovarna Laško pri slovenskih poslovnih bankah. Posojila Skupine Pivovarna Laško, Infond Holdinga in Cestnega podjetja Maribor (vključno s podjetjema Ekos Celje, večinskim lastnikom CPM, in njegovim podjetjem Ingrat Gramat), ki ga Banka Slovenije uvršča med povezane osebe z laščani, so tako ob koncu leta 2008 po naših podatkih skupaj znašala več kot 770 milijonov evrov NLB vključno z LHB Frankfurt 316,9 milijona evrov NKBM 66,8 milijona evrov Abanka Vipa 40,6 milijona evrov Banka Celje 55,1 milijona evrov SKB 23 milijonov evrov Banka Koper 34,6 milijona evrov Gorenjska banka 61,6 milijona evrov Deželna banka Slovenije 7,7 milijona evrov Unicredit 25,8 milijona evrov Probanka 13,3 milijona evrov Volksbank 5,9 milijona evrov Poštna banka Slovenije 11,2 milijona evrov I Raiffeisen banka 11,4 milijona evrov Factor Banka 1 milijon evrov Hypo 38,5 milijona evrov SID 2,5 milijona evrov Sparkasse 2,5 milijona evrov Radensko in Fructalom) - je leta 2004 znašal 136,6 milijona evrov, le štiri leta kasneje, torej ob koncu lanskega leta, pa se je povzpel že na 904,29 milijona evrov. Od tega je bilo kratkoročnih finančnih obveznosti 690,3 milijona evrov. Prav kratkoročna posojila, kakršno je bilo tudi 129 milijonov evrov težko posojilo Infond Holdingu pri NLB, za Šrotov sistem pomenijo največje tveganje v poslovanju, saj se iztekajo v letošnjem letu. Glede na nedavno pripravljeno protitajkunsko zakonodajo (ta državna jamstva za financiranje bank in gospodarstva pogojuje s prenehanjem kreditiranja menedžerskih odkupov) je pričakovati, da banke pomembnega dela posojil ne bodo obnovile. Večina jih ni bila najeta za financiranje rasti in razvoja pijačarske industrije, pač pa za menedžersko lastninjenje pivovarne in lastniško obvladovanje Mercatorja. Druga napačna poslovna odločitev, katere posledica je bilo še dodatno zadolževanje sistema, je odločitev, da bo Infond Holding izpeljal prevzem Pivovarne Laško. Februarja lani je namreč Infond Holding s skupino treh prijateljskih podjetij objavil prevzem in ko je konec decembra konzorcij razpadel, je Infond Holding postal lastnik več kot polovice Pivovarne Laško. Infond Holding se je s tem ne samo finančno izčrpal, saj je bila prevzemna cena glede na prva znamenja padca borznih tečajev na tujih trgih relativno visoka, ampak si je nakopal tudi postopke regulatorjev trga. Ko je Infond Holding tudi uradno postal večinski lastnik pivovarne, je nastopil trenutek, ko bi moral na Urad za varstvo konkurence po dovoljenje za koncentracijo z Mercatorjem. Tega v zakonitem roku ni naredil, zato je urad Infond Holdingu in Skupini Pivovarna Laško omejil upravljanje Mercatorja tako, da jima je zamrznil glasovalne pravice. Infond Holding je brez glasovalnih ; ravic ostal tudi v lastništvu Pivovarne Laško. Mediji smo že dolgo pred objavo prevzema Laškega na Boška Šrota naslavljali vprašanja o menedžerskem prevzemu, vendar je vztrajno zanikal tovrstne namene. A ga je v to očitno prisilila fronta, na kateri je začel biti boj z Janezom Janšo. 19. novembra 2007 je v zaključnem govoru po izglasovani zaupnici vladi takratni premier tako napovedal, da bo vlada namenila »posebno pozornost drugi fazi privatizacije ter okrepila boj proti tajkunsko-političnim povezavam, ki s kriminalnimi dejanji še naprej razpredajo lovke po celotnem nacionalnem tkivu in brezsramno bogatijo«. Z legalizacijo lastništva Pivovarne Laško je Šrot očitno računal, da bo zgradil zid, ki bo ubranil Laško pred neposrednim napadom politike in njenih nadzornih organov. Vendar se mu račun ni izšel. Še več, v delu javnosti, ki je z njim do tedaj simpatizirala zaradi odkritega upiranja Janši, je še zadnjo podporo izgubil le tri mesece kasneje. Takrat je namreč Dnevnik razkril, da je Boško Šrot že od avgusta 2006 edini (!) lastnik tako imenovane kaselc firme Kolonel, ki je imela pod nadzorom več kot milijardo evrov vredno premoženje. Šolo menedžerski odkup pivovarne je javnost označila kot družbeno nesprejemljiv model lastninjenja, ki je še ena v nizu Šrotovih napačnih poslovnih odločitev. Večini njegovih sopotnikov še danes ni jasno, kdaj in zakaj se je Šrot odločil, da k lastništvu ne bo pripustil nikogar. Med njimi in tudi tistimi, ki so dolga leta le poslovno sodelovali z njim, prevladuje ocena, da mu je navdih za tovrstno odločitev dalo sodelovanje z Andrijano Starina Kosem, nekdanjo tesno sodelavko Janeza Janše. Ni bila le ena glavnih akterk kupčije o prodaji Mercatorja, ampak naj bi Šrotu pokazala pot, kako do manjkajočih milijonov za lastniško konsolidacijo. Kosmova je bila operativka med politiko in gospodarstvom in je kot prva nadzornica Kapitalske družbe imela dostop do notranjih informacij, kako diha gospodarstvo. Tako je na primer na srečanjih s predsednikom uprave Iskre Dušanom Šešokom ugotovila, da tako menedžerje Iskre kot tudi konkurenčne Iskre Avtoelektrike mika menedžerski odkup. V zameno za pomoč prodaja 40-odstotnega državnega deleža Iskre njenim menedžerjem - je Iskra prodala kontrolni Primer Pivovarne Laško prevzela skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala S sumi storitve kaznivih dejanj pri prodaji državnega deleža Mercatorja in lastniški konsolidaciji Pivovarne Laško se ukvarja skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, vendar za zdaj tožilstvo ni preiskalo niti sumov storitve kaznivih dejanj, ki so jih naznanili državni organi. Računsko sodišče je tako že sredi leta 2007 dalo pobudo za kazensko preiskavo, povezano s prodajo Mercatorja. Preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani je septembra lani zavrnil avgusta vloženi predlog tožilstva, da se opravi posamezna preiskovalna dejanja. Tožilstvo je suma storitve kaznivega dejanja osumilo dve osebi, vendar ni razkrilo kateri. Na vrhovnem državnem tožilstvu na čelu z Barbaro Brezigar so nam ta teden povedali, da je zaradi skupne obravnave tudi ta primer prevzela skupina tožilcev za pregon organiziranega kriminala, glede na fazo postopka pa konkretnih pojasnil ne želijo dajati. Dokončna odločitev še ni znana niti glede prijave suma storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin zoper Boška Šrota, ki ga je tožilstvu maja lani posredoval direktor Urada za varstvo konkurence Jani Soršak. Je pa, kot pojasnjujejo na vrhovnem državnem tožilstvu, sodišče na predlog državnep tožilstva opravilo posamezna preiskovalna dejanja. Kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe notranjih informacij zoper Boška Šrota, ki jo je na tožilstvo maja lani poslal direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev Damjan Žugelj, je v fazi predkazenskega postopka, z njo pa se prav tako kot s prodajo Mercatorja ukvarja posebna skupina tožilcev. Očitke, da tožilstvo ni dovolj angažirano pri preverjanju sumov storitve kaznivih dejanj, povezanih s Pivovarno Laško, glede na to, da v nobenem od zgoraj naštetih primerov javnost ni bila obveščena o zaključenem predkazenskem postopku, na vrhovnem državnem tožilstvu odločno zavračajo. Pri tem poudarjajo, da v fazi predkazenskega postopka zgolj usmerjajo delo policije, ne morejo pa opraviti njenega dela. S prstom so pokazali tudi na zakonodajo, ki bi morala biti bolj jasna, pomembna pa je tudi sodna praksa in skozi njo ustrezno interpretiranje zakonodaje. Probleme jim, tako na tožilstvu, povzročajo tudi spremembe procesne zakonodaje sredi že začetih postopkov, ki povzročajo negotovosti in nejasnosti. delež Iskre Avtoelektrike neznani družbi Areal, ta pa kmalu zatem Infond Holdingu. Ob ustvarjenih velikih razlikah v ceni je nato ta delež pristal pri do menedžerjev Iskre Avtoelektrike prijaznih lastnikih. Podobne kupčije so se odvijale pri preprodajah 10-odstotnega deleža Term Čatež in Uniorja Zreče, kjer so menedžerje spravili v paniko z informacijami o možnosti sovražnega prevzema s strani tujcev. Skupna točka vseh teh poslov je, da je Kosmova s spretnim komuniciranjem spravila na rob obupa menedžerje vseh prizadetih podjetij, ki so bili pripravljeni za obrambo fevdov plačati visoko ceno, posredniki, ki so bili povezani z laščani, pa so pri tem pobirali razlike v ceni. Nihče verjetno nikoli ne bo pripravljen javno govoriti o izkušnjah pri teh poslih, a eno je gotovo: bili so šokirani, ko so ugotovili, da se v Laškem snujejo peklenski načrti, ki jih večina slovenskih menedžerjev največjih podjetij ni odobravala. Očitno so bili nesprejemljivi tudi za večino do tedaj najtesnejših sodelavcev vodstva Pivovarne Laško. Na seznamu tistih, ki so se začeli vedno bolj oddaljevati od Šrota oziroma jih je od njega začela odrivati Kosmova, so se tako znašli finančni svetovalec in prvi nadzornik Mercatorja Robert Šega, pravni zastopnik Stojan Zdolšek, dolgoletna Šrotova sodelavka iz pivovarske vojne Vesna Rosenfeld, predsednik uprave Pivovarne Union Dušan Zorko, prokuristka in direktor Radenske Olga Smej in Tomaž Blagotinšek... Šrot je dal vedeti, da je pravzaprav edina zaupanja vredna Andrijana Starina Kosem. Vedno bolj ključen pri sprejemanju poslovnih odločitev pa postaja tudi njen prijatelj Jurij Jacko, ruski psiholog, in bioenergetik, ki naj bi imel moč vplivanja na podzavest. Poznavalci pravijo, da je vedno manj odločitev, ki jih Šrot sprejema brez posvetovanja z njim... Kaj bo na koncu ostalo? Odkar so laščani leta 2001 začeli graditi pijačarski holding in se spustili v tako imenovano pivovarsko vojno za Union, so jim ob strani stali največji pravni strokovnjaki in pisci gospodarskega prava na čelu z dr. Nino Plavšak. Z njihovo pomočjo se je Šrot upal hoditi po robu zakonov. Ob neučinkovitosti državnih preiskovalnih in regulatornih organov je dobival pravniške vojne drugo za drugo. Pravzaprav je bil še pred letom dni na tem bojnem polju neporažen. Del razlogov za mižanje države je brez dvoma iskati tudi v simbiozi med njim in politiko. Ko je prestopil mejo še sprejemljivega spopada s politiko, pa je začel najprej izgubljati prav na pravnem področju. Že leto in pol se namreč ne more izviti iz postopkov Urada za varstvo konkurence in Agencije za trg vrednostnih papirjev. Tu mu politika ne želi pomagati, čeprav jo je Šrot ves čas želel posaditi za pogajalsko mizo. Sam je 17. aprila, dan po tem, ko NLB podaljšala posojilo Infond Holdingu, priznal, da je na sestanek vabil premierja Boruta Pahorja, finančnega ministra Franceta Križaniča in gospodarskega ministra Mateja Lahovnika. »Ne zato, da jih bom kakorkoli izsiljeval, ampak da jim bom povedal, kakšna je pravzaprav resnica, kakšno je pravzaprav stanje prodaje Mercatorja.« Toda po izkušnji Janeza Janše, ki se je s Šrotom za mizo usedel avgusta 2005, so se politiki bali ravno poskusov izsiljevanja. Tako kot je na neki način izsiljeval Janšo, ko se je ob podpori Andrijane Starina Kosem z njim dokončno razšel, ko je razgalil vse tajne politično-gospodarske podmizne dogovore, ko je javnost izvedela za ozadje prodaje Mercatorja in dogovora o ponovnem vstopu politike v takrat največji medijski koncem... Še več; lahko bi rekli, da je Šrot pred celotno slovensko javnostjo bril norca iz takratnega premierja, ko se mu je z veliko mero cinizma zahvaljeval za zasluge za umik države iz lastništva Laškega in Infond Holdinga ter pomoč pri nakupu tednika Mag. Očitno se je iz tega takrat še mandatar za sestavo nove vlade Borut Pahor nekaj naučil. Že dan pred imenovanjem nove vlade je tako slovenskim gospodarstvenikom v Portorožu razložil vsebino svojega obiska pri direktorju Urada za varstvo konkurence Janiju Soršku. »Rekel sem mu, da sem tukaj prvič, zadnjič in nikoli več. Sporočil sem mu samo eno stvar: če bo pri svojem delu doživel šikaniranje s strani mojih sodelavcev, političnih strank ali kogarkoli drugega, naj me o tem obvesti in bomo temu stopili na prste.« V zadnjih tednih se je sicer nekaj predstavnikov vlade srečalo s Šrotom, vendar je vsakokrat odšel praznih rok, brez sklenjenih podmiznih dogovorov, ki bi ohranjali pri življenju tako imenovani dinastični kapitalizem. Že omenjena visoka zadolženost sistema Laško, ki sovpada z vrhom finančno-gospodarske krize, in vrsta postopkov regulatornih organov bosta Boška Šrota brez dvoma prisilili v dezinvestiranje skupine. Kaj mu bo na koncu ostalo od nekoč milijardnega premoženja, je v tem trenutku težko napovedati, zlasti, ker je pričakovati, da se ne bo vdal zlahka in bo poskušal bankam in politiki dokazati, da mu nezakonito jemljejo premoženje. Trenutno kaže, da bo izgubil dobršen del lastništva Mercatorja in da izgublja večinski vpliv v Laškem. Ob napovedih Kapitalske družbe, da bo prek skupščine poskušala doseči vpliv v nadzornem svetu Pivovarne Laško, jih ni malo, ki stavijo na to, da se Boško Šrot do konca leta ne bo ohranil niti na položaju generalnega direktorja pivovarne. Javno mnenje, ki je naperjeno proti laščanom, brez dvoma vse te korake podpira. Vendar se ob tem ne sme spregledati usoda podjetij v skupini, torej slovenske pijačarske industrije in največje trgovske družbe, ki zaposlujeta na tisoče ljudi. Dolgo časa trajajoče agonije si v teh časih noben gospodarskih sistem ne more privoščiti. Iracionalnost odločitev Šrota in počasno ukrepanje države bosta namreč gospodarskim družbam iz celotnega sistema povzročila samo še več škode. Zaradi odsotnosti usmeritev in jasne politike prvega moža vlade Boruta Pahorja do tako imenovane detajkunizacije države in nacionalizacije zaseženega premoženja tajkunov, z jasno opredelitvijo, kdo pravzaprav so tajkuni in kaj z njimi početi, je prišlo celo do koalicijske krize, ki odlaga sprejetje hitrih odločitev. Namesto tega protitajkunski boj iz dneva v dan za seboj pušča nove žrtve. Politična nesoglasja pa gredo v prvi vrsti v korist tistih, proti katerim naj bi se vladajoča politika pravzaprav borila. Dr. Dušan Mramor dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani Dr. Mojmir Mrak profesor Ekonomske fakultete v Ljubljani V tem trenutku, ko smo izgubili 25.000 delovnih mest, detajkunizacija in nacionalizacija po moji oceni nista ključni vprašanji. Pogovarjamo se o posameznih osebah, ne usodi tisočev ljudi. Vprašanje posledic krize se mi zdi veliko bolj kritično. Ne, da se o detajkunizaciji ne bi smeli pogovarjati, moramo se ukvarjati tudi z vprašanjem, kaj je v Sloveniji družbeno sprejemljivo. Toda to v tem trenutku ni glavna prioriteta in zato ne sme blokirati ukrepov za reševanje gospodarske krize. Tudi v drugih evropskih državah in ZDA prihaja do delne nacionalizacije gospodarstva, toda v teh državah so te procese izpeljali za reševanje krize, z vprašanjem optimalnega lastništva za normalne razmere pa se v tem trenutku ne ukvarjajo. Prave teme so propadanje podjetij, brezposelnost in izgubljanje konkurenčnosti. Strinjam se, da je treba to vprašanje urediti, vendar domišljeno. Zlasti pa zaradi menedžerskega lastninjenja ne sme biti zablokirana celotna slovenska ekonomija, saj se lahko s tem naredi veliko škode. Ukvarjamo se s stvarmi, ki so lahko v tem trenutku všečne, nas pa lahko veliko stanejo na dolgi rok. Slovenija bo namreč po moji oceni iz krize izšla z nekaj resnimi problemi. Eden od njih je brez dvoma upravljanje podjetij, ne samo tistih, ki so bila menedžersko prevzeta. Problem upravljanja se je sicer začel že s procesom privatizacije z notranjimi lastniki, ki je pripeljal do najbolj ekscesnih menedžerskih odkupov. Velike težave bomo imelrzlasti s strukturo izvoza, saj je stopnja dodane vrednosti pri izvozu relativno nizka glede na naš bruto domači proizvod. Ko se bo gospodarstvo začelo oživljati, bo Slovenija s svojo ceno delovne sile nekonkurenčna. Pomembno je, da se zavedamo, da nas bodo po koncu krize države, ki niso članice evrskega območja, lahko začele prehitevati tudi s pomočjo svoje monetarne politike uravnavanja tečajev. Najbolj očitno je, da se v tem trenutku bistveno premalo ukvarjamo s prihodnostjo Slovenije. Poti je več, med njimi je tudi detajkunizacija, toda na dolgi rok me skrbi, kaj bo z investicijami v gospodarstvu, zaposlenimi in rastjo kapitala. Vprašanje je, kakšna družba želimo postati, komu bodo šle koristi od drugačnega lastništva gospodarstva... Da bi pomemben lastnik gospodarstva postala država, ni nujno. Toda v teh razmerah nisem proti državnemu lastništvu. Primer reševanja General Motorsa, v katerega je država vložila 50 milijard dolarjev, čeprav njegov propad ne bi ogrozil stabilnosti finančnega sistema, kot je veljalo za finančne institucije, v ZDA kot centru svetovnega kapitalizma in neoliberalizma je v tem pogledu zgovoren. Očitno smo priča spremembi družbene paradigme. Detajkunizacija je prvi potreben korak po enem od več možnih scenarijev, toda po tem bo treba povedati tudi, kaj bo s podjetji v državni lasti. Ključno je vprašanje upravljanja družb, s čimer se za zdaj premalo ukvarjamo. Občutek imam, da smo v nekakšni spirali - zaznavamo probleme, toda nihče ne ve, kakšen naj bo naslednji korak. Na neki točki bo treba tudi odgovoriti, ali so podjetja v težavah sposobna preživeti na dolgi rok ali ne. Dr. Aljoša Valentinčič docent z Ekonomske fakultete v Ljubljani Dr. Igor Masten European Universitv Institute Kar se zdaj dogaja, je slabo, saj se pri presojanju o problematičnosti tako imenovanih tajkunskih posojil ne uporabljajo finančna merila, temveč se uporablja jezik ulice in želja po dokazovanju, da je politika sposobna drhali dati kri, če si drhal krvi želi. Na taki podlagi ne morejo nastati ukrepi, ki imajo finančno logiko, in zato tudi ne rešujejo osnovnega problema - finančnih težav bank in gospodarstva. Kot rezultat smo v zakonu o jamstveni shemi najprej dobili omejitve kreditne aktivnosti, ki so neživljenjske in škodljive za gospodarstvo. Ob spoznanju absurdnosti takih omejitev so bile sprejete izjeme, ki ponovno ne bodo imele pozitivnih finančnih učinkov, pa še volilci ne bodo dobili želene krvi. S kolegi smo pred pol leta predlagali ustanovitev slabe banke, ki bi v času kreditnega krča razbremenila banke problematičnih posojil. Navedli smo tudi načela delovanja te banke, pri čemer je bilo eno temeljnih izhodišč manjša nepravičnost do davkoplačevalcev zaradi državne pomoči bankam. Pri delovanju te banke bi morala politika pokazati toliko zrelosti, da bi jo osnovala zgolj na finančnih načelih. Kakšna naj bi ta načela bila, smo tudi navedli. Če bi se tega držali, bi se zgodilo, da skozi finančno sito marsikateri tako imenovani tajkun ne bi mogel. Množica bi s tem celo dobila nekaj krvi. Vendar skozi to sito ne bi šli tudi posamezniki, ki so preveč pogumno špekulirali po borzah. Vsekakor bi skozi to sito brez problema padel tudi kakšen tako imenovani tajkun. To pomeni, da množica ne bi dobilajčisto vse krvi, ki si je želi. Žal so se stvari popolnoma spolitizirale. Slabo banko, ki ji rečejo Posebna družba za upravljanje, bomo dobili prepozno, predvsem pa vse kaže, da bo ta banka dobivala v upravljanje premoženje glede na identiteto tistega, ki je posojilo najel, in ne tako kot v tujini, kjer je delovanje oprto na finančna merila. Zato ni pričakovati, da bodo finančni rezultati slabe banke dobri, posledično p.a tudi davkoplačevalka pomoč bankam ne bo manj nepravična.