Medij: Delo Avtorji: Maja Grgič Teme: razlaščeni delničarji in Obvezničarji, mali delničarji Datum: Sobota , 30. september 2023 Stran: 4
Prizadeti v avgustovskih katastrofalnih poplavah te dni že prejemajo prve pomoči. Ocena, ali je ta dovolj velika in dovolj hitra, je verjetno zelo odvisna od tega, na kateri strani si - med tistimi, ki pomoč potrebujejo, ali med tistimi, ki jo delijo. A vladi pri iskanju rešitev za sanacijo posledic poletnih ujm gotovo ni mogoče očitati prepočasnosti, prej obratno. V vnemi po hitri sanaciji je škodo po poplavah ocenila na skoraj sedem milijard evrov, še preden je bil popis škode sploh končan. Ne le to, za sanacijo na podlagi te vedeževalske ocene je že začela zagotavljati finančne vire.
Poleg milijard iz evropskih skladov računa še na prihranke pri zategovanju pasu ministrstev, uzakonila pa je tudi dodatno tako imenovano začasno solidarnostno dajatev zaposlenih in podjetij, s katero namerava skupaj z donacijami napolniti solidarnostni sklad. Napovedala je celo dodatno obdavčitev nekaterih sektorjev, konkretno bilančne vsote bank.
Gotovo je prav, da se po takšni katastrofi zagotovijo zadostna sredstva za ureditev vodotokov, zagotovitev varnih domov, cest in vsega drugega, kar bo preprečilo ponovitev avgustovskega poplavnega scenarija. Prav tako je prav, da k temu prispeva celotna družba.
Ocena škode pred popisom
A gospodarstvo glede novih prispevkov pričakovano dviguje obrvi. Ne le, da so bile rešitve sprejete v taki naglici, da niti na pristojnem ministrstvu podjetjem več tednov niso znali pojasniti, kako naj bi podjetja izvedla predvideno delovno solidarnostno soboto, ampak to predstavlja tudi dodatne obremenitve za gospodarstvo. To zato meni, da bi se morali k uvajanju obveznega prispevka zateči šele, če bo ta zares potreben, torej ko bo končan popis nastale škode in bo znana višina zbranih sredstev iz prostovoljnih donacij, evropske malhe in državnega proračuna.
Podobno opozarja fiskalni svet pod vodstvom Davorina Kračuna. »Ker postopek ocenjevanja dejanske škode še poteka in posledično ni mogoče z gotovostjo določiti potrebnih finančnih virov, ocenjujemo določene doslej sprejete ukrepe kot prenagljene,« meni. Pri tem opozarja na najeta posojila iz načrta za okrevanje in odpornost ter na »odločitev o uvedbi dodatnih, čeprav začasnih davčnih obremenitev prebivalstva in gospodarstva, tudi v luči ohlajanja gospodarske aktivnosti«.
Vlada pri dodatnem obremenjevanju svojih podanikov seveda izkorišča val solidarnostnih čustev, ki je izbruhnil ob avgustovskih poplavah. A hitenje s takšnimi ukrepi je toliko bolj nenavadno, ker država za zagotavljanje virov za obnovo v resnici še ni izkoristila vseh tako imenovanih notranjih prihrankov, ki jih ima na voljo. Ne gre namreč le za proračunska sredstva ministrstev. Po podatkih ministrstva za finance je imela država septembra 5,6 milijarde evrov vlog pri domačih bankah in še dve milijardi evrov v tujih. Poleg tega Slovenija še vedno sodi med dežele, kjer je država zelo velik lastnik dela gospodarstva. Samo neposreden državni portfelj kapitalskih naložb je vreden okoli enajst milijard evrov, posredno pa še več. Med naložbami najdemo energetske družbe, zavarovalnice, banko, Luko Koper, turistična podjetja, Pošto Slovenije, Telekom Slovenije, tudi banko ... Njihov donos na kapital je različen, letos pa so dividende v državni proračun navrgle okoli 93 milijonov evrov in še slabih 20 milijonov evrov v pokojninsko blagajno.
Sedenje na zlatih jajcih
Zato se seveda pojavlja vprašanje, zakaj država, ki sedi na zlatih jajcih, vrednih več milijard evrov, del teh ne nameni za solidarnostni sklad ali pa, kot to predvideva spomladi sprejeta strategija razvoja kapitalskega trga, oblikuje sklad državnih podjetij in jih prek Ljubljanske borze proda državljanom in drugim vlagateljem. Vanj bi lahko namenila manjšinske deleže, kar pomeni, da vpliv države v strateških in pomembnih podjetjih zaradi tega ne bi bil prav nič ogrožen, hkrati pa bi lahko aktivirala del denarja od dobrih 26 milijard evrov vlog, ki že leta brezplodno ležijo v bankah, in spodbudila razvoj slovenskega kapitalskega trga. Idejo o tem zato razumljivo podpirajo tudi na Ljubljanski borzi.
Romunija je denimo nedavno s prvo javno ponudbo delnic elektrarne Hidroelectrica s prodajo petinskega deleža zbrala skoraj dve milijardi evrov. Seveda je kupnina v primerjavi z dividendo enkratni priliv, a če je premišljeno porabljena, lahko prinese multiplikativne učinke za celotno družbo. V Sloveniji smo iz nerazumljivih razlogov tradicionalno nenaklonjeni privatizaciji ali solastništvu z zasebnimi vlagatelji, čeprav so se ti marsikdaj izkazali celo kot boljši lastniki. Tako smo po prodaji saniranih bank, kar je od Slovenije zahteval Bruselj, v zadnjih letih večinoma kopičili državna podjetja. Država je tako za nacionalizacijo turističnih družb, kot so Istrabenz Turizem, Sava, Terme Olimia, Istrabenz Hoteli ..., zapravila na desetine milijonov evrov, zdaj pa že dalj časa sploh nima jasnega načrta, kaj storiti z njimi. Po prvotnih idejah o premišljeni privatizaciji, ki je očitno ne bo, se zdaj v turistični strategiji omenja ločitev upravljanja od lastništva, a tudi odločitve o tem ni in ni. Še več, v času, ko država mrzlično išče denar za obnovo, Slovenski državni holding (SDH) menda razmišlja o izplačilu malih delničarjev v petih pretežno državnih elektrodistribucijskih podjetjih. Na SDH svojih odločitev glede tega nočejo razkriti, v letošnjem državnem proračunu pa naj bi bilo za to namenjenih 185 milijonov evrov.
Državno lastništvo kot cokla
Na zagate državnega lastništva je prav te dni ponovno opozoril primer livarne MLM, ki jo je SDH podedoval od slabe banke, podjetje pa kljub državni pomoči še ni zlezlo na zeleno vejo in celo nov poskus prodaje je padel v vodo. Javni pingpong med vodstvom podjetja in SDH kaže na neučinkovitost upravljanja in to ni edini primer. Iz neznanih razlogov stoji tudi združitev Save in Save Turizma, čeprav ni poslovnega razloga za ohranjanje dveh pravnih oseb. Večinsko državno lastništvo pa hotelske družbe celo ovira, saj zaradi tega denimo niso mogle kandidirati na razpisu za sofinanciranje prenove ali gradnje nastanitev.
A na ministrstvu za finance, kot kaže, o takšnem financiranju sanacije prek delne privatizacije oziroma prek sklada državnih deležev za zdaj ne razmišljajo. Tak sklad vidijo zgolj kot ukrep za spodbujanje razvoja trga kapitala, poleg tega se sklicujejo na zakon o javnih financah, ki da prepoveduje uporabo privatizacijskih kupnin za karkoli drugega kakor za poplačilo javnega dolga. A to so ovire, ki to v resnici niso. Z interventnimi zakoni smo v preteklih štirih letih pokazali, da je mogoče zaobiti številna zakonska določila, navsezadnje bi lahko denar od prodaje delnic sklada tudi brez tega namenili za poplačilo javnega dolga in nato najeli novega za obnovo. Če je volja, se vselej najde tudi rešitev.
Kopičiti premoženje in hkrati zahtevati solidarnostne prispevke je tako, kakor da bi nekdo, ki ima polne žepe denarja in naložb, hodil v banko po novo posojilo. To seveda ni brezplačno, zato si zna vsak zasebnik hitro izračunati, ali se mu izposoja sploh izplača ali pa je bolj smiselno vzeti kaj s kupčka obilne finančne zaloge. Dodatne obremenitve zaposlenih in podjetij so seveda brezplačne, a le na prvi pogled. Tudi ta račun prej ali slej pride, če ne s posledicami na gospodarstvu, ki postaja zaradi ohlajanja vse bolj ranljivo, pa na naslednjih državnozborskih volitvah. Država je za nacionalizacijo turističnih družb, kot so Istrabenz Turizem, Sava, Terme Olimia, Istrabenz Hoteli..., zapravila na desetine milijonov evrov, zdaj pa že dalj časa sploh nima jasnega načrta, kaj storiti z njimi.