Medij: Vestnik Murska Sobota Avtorji: Votek Janez Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Ostalo Datum: 17. 02. 2011 Stran: 3
Komentar
Po ponedeljkovi seji slovenske škofovske konference so slovenski škofi podali izjavo za javnost o dolžniški krizi mariborske nadškofije. Posebej so poudarili, da so bile razkrite številne nepravilnosti pri poslovanju in prevzeta velika tveganja pri upravljanju sredstev Cerkve in vernikov. Izrazili so upanje, da bo novoimenovani mariborski nadškof Turnšek uspel sanirati stanje in ugotoviti odgovornost. Hkrati so izrazili upanje, da bodo s sanacijo uspeli rešiti tudi premoženje malih delničarjev. Dejali so, da naj dogajanje, povezano s poslovanjem mariborske nadškofije, poskušajo razumeti kot božji poziv, da vse delovanje Cerkve še naprej opirajo na velikodušnost in • prostovoljstvo duhovnikov in vernikov, kot so to počeli v preteklosti in bodo v prihodnje. Poudarili so, da se zavedajo nevarnosti, da bi mnogi z nepravim odzivom na te žalostne dogodke postali malodušni ali se celo oddaljili od Cerkve. ' Hkrati so poskušali dogodke minimalizirati, saj daje gospodarska dejavnost posamezne škofije in Cerkve njen zelo majhen del, s katero seje ukvarjal zelo majhen del pripadnikov Cerkve.
Slovenska Katoliška cerkev seje z mariborsko gospodarsko afero znašla tam, kjer se pač je. Velika verjetnost je, da ji bo zgodbo uspelo vsaj delno sanirati z igralci z ozadja, ki so, roko na srce, vseeno vsaj delno stali za veliko mariborsko zgodbo z mednarodnimi razsežnostmi. Verjetno pa je moč teh igralcev tako velika, da jih niti sam Vatikan ne more v celoti nadzirati, pa čeprav se »njegovi zvesti podaniki kitijo s svetniškim sijem njihovega ustanovitelja«. In kaj seje zgodilo, daje Cerkev tako padla? Ne gre samo za kapital v Sloveniji. Druge deviacije, med drugim pedofilija v drugih nacionalnih cerkvah, so vzrok za množične izstope vernikov iz institucije. Očitno je, da seje Cerkev znašla na čudnem križpotju, ki ima svoje vzroke. V času industrijske revolucije in pohoda marksizma jo je ta izzval, da seje odzvala s svojo socialno in ekonomsko doktrino z znamenito okrožnico Rerom novarum papeža Leona XIII. leta 1890. V času socializma je imela v državah vzhodnega bloka močan ideološki antipod, ki jo je silil, daje to doktrino razvijala in jo na neki način zaokrožila z drugim vatikanskim koncilom. Takrat seje končal proces približanja Cerkve človeku oziroma verniku. Leonovo socialno okrožnico sta po koncilu nadgradila koncilski papež Janez XIII. z okrožnico Mater et magistra in Pavel VI. z okrožnico Ecclesiam suam. Leon XIII. je že leta 1890 opozoril, da pojmovanje gospodarstva zanika vsak odnos med moralo in gospodarstvom. Zato je tisti, ki seje ukvarjal z gospodarstvom, gledal zgolj na svoje koristi. Najvišji zakon med pridobitniki je bilo le svobodno in nebrzdano tekmovanje: obresti od kapitala, cene blaga in storitev, dobiček in plače se morajo povsem mehanično določati po zakonih trgovine. Medtem ko so si maloštevilni prilaščali ogromno bogastvo, , so široke množice delavcev od dne do dne trpele čedalje hujše pomanjkanje. Ob i tem posnetku stanja takoj pove, da delo nikakor ne sme biti vrednoteno kot j blago, saj izvira neposredno iz človekove osebnosti. Ker večina ljudi dobiva z I delom kot edinim izvorom sredstva za življenje, ga ne smemo meriti s trgovskim ; merilom, temveč po zakonih pravice in enakosti. Pozneje v Pijevi okrožnici i že lahko preberemo, daje svobodna konkurenca uničila skoraj samo sebe, I nakopičila ogromno bogastvo v rokah maloštevilnih, ki niso več gospodarji, temveč le čuvaji in upravniki kapitala in razpolagajo z njim po mili volji. Zato opozarja, da ie svobodno trsovino nadomestila sosoodarska hesemoniia. pohlepu po dobičku je sledilo nebrzdano poželenje po oblasti; vse gospodarstvo je postalo strahotno trdo, brezsrčno, okrutno, celo oblast je podvržena koristim bogatašev. V svojih okrožnicah so se papeži odločno postavili proti tem družbenim odklonom in se trdno postavili na stališče gradnje socialno pravične države. Prav papeške okrožnice so se trdno postavile v bran temu cilju, na neki način pa je to končal Pavel VI. s Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu, kjer opredeli cerkveni odnos do človeka in sveta. V tem pogleduje treba razumeti razvoj socialnega kapitalizma ali socialne države v drugi polovici prejšnjega stoletja. Ob socialističnem bloku z idejo družbene lastnine je bila socialna doktrina koncilske in pokoncilske Cerkve z Janezom XIII. in Pavlom VI. tista, kije konzervativni del evropskih oblasti držala v okviru razvoja socialne države. Kakor koli obračamo, s prihodom Wojtile seje Cerkev postopoma oddaljevala od teh svojih temeljnih postulatov in postopoma dopuščala razmah liberalnega kapitalizma in se sama, to pa je najhuje, ujela v to past. Daje res tako, dokazujejo obračuni znotraj Cerkve. Prav v mariborski škofiji smo bili priča tovrstnemu obračunu. Škof Grmič, človek socialno krščanske provenience od Sv. Jurija pri Ščavnicije doživel diskvalifikacijo rdečega škofa. Toda analiza socialne doktrine Leona XIII. in drugega vatikanskega koncila dokazuje samo to, daje bil in ostal zvest koncilskim usmeritvam Cerkve, kije postavila v ospredje skrb za človeka, in to ne zgolj v ozkem pastoralnem smislu. In če pri sedanjem papežu že zaznamo vračanje h koncilskim izhodiščem v letošnji poslanici ob dnevu migrantov, na ravni slovenske Cerkve tega še ne zaznavamo.
Opravičilo že, toda ob svoji kapitalski zgodbi in vseh drugih tajkunskih zgodbah je naša družba prav tam, kot je opisano v okrožnici Rerom novarum. Ali zdaj ni priložnost, da se škofi vrnejo nekoliko nazaj in ob svojem grehu na novo definirajo svoj odnos do človeka in se odločno zoperstavijo hegemoniji kapitala? To bo sicer težko glede na ideološki naboj, ki še vedno obremenjuje slovensko družbo in s tem tudi Cerkev, toda nujno, če je človek in s tem vernik nekaj vreden.