Medij: Reporter Avtorji: Biščak Jože Teme: Mali delničarji, Rajko Stanković Rubrika / Oddaja: Zgodba tedna Datum: 12. 08. 2013 Stran: 21
V petek, 23. avgusta, na god Filipa Benizija, servita katoliškega reda, ki je svoje premoženje razdelil med reveže in živel v molitvi, bo na zatožno klop celjskega okrožnega sodišča sedel nekdanji ekonom Nadškofije Maribor in »spiritus agens« cerkvene gospodarske polomije Mirko Krašovec, ki ga tožilstvo v zadevi Betnava obtožuje napeljevanja h goljufiji na škodo Evropske unije. Medtem ko so štirje soobtoženi priznali krivdo, jo vztrajno zavrača Krašovec, član vplivne katoliške družine. Njemu in nekaterim njegovim bratom že pravijo »cerkveni bratje Dalton«.
Oče bankrota mariborskega nadškofijskega ekonomskega imperija, ki je še pred leti veljal za finančnega guruja, ki je s spretnimi potezami in transakcijami omogočal stabilno financiranje nadškofije, je odstopil že konec leta 2010. Sedaj Mirko Krašovec po nalogu rimske kongregacije za duhovnike v avstrijskem benediktinskem samostanu v Šentpavlu preživlja tako imenovano sobotno leto, kar jezi nekatere duhovnike. Med njimi urednika Ognjišča Boža Rustja, ki je nedavno dejal, da gospod, ki »leto sproščeno preživlja v Avstriji«, »lepo sestavlja dolga pisma in jih pošilja novinarjem«, da bi se opral krivde. Posledica finančnega zloma pa sta tudi julijska odstopa Antona Stresa in Marjana Turnška s položaja ljubljanskega oziroma mariborskega nadškofa.
Na videz je zgodba enostavna in logična - zaradi napačnih poslovnih odločitev so odstopili ključni ljudje, cerkvene družbe Gospodarstvo Rast, Zvon Ena in Zvon Dve pa so v stečaju. Toda neverjetna »naključja«, scenosled dogodkov in nekatera vprašanja brez odgovorov (zakaj so Cerkev razlastili v T-2 ali zakaj je NLB zahtevala stečaj družb) pritrjujejo besedam apostolskega administratorja ljubljanske nadškofije, novomeškega škofa Andreja Glavana, da so v ozadju »razni lobiji, ki ne želijo dobro Cerkvi«. To je že lani v intervjuju za Reporter opozoril Anton Stres, češ da je finančna kriza »za vse, ki jim je Cerkev trn v peti, krasna priložnost«, duhovnik Rustja pa pred dnevi zapisal: »Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja? Ostaja dejstvo, da niso brez krivde tudi tisti, ki so take kredite odobravali.« Nekateri poslovni dogodki se preveč naključno ujemajo z nekaterimi političnimi, ključno vlogo pa je, najbrž nezavedno, imel nekdanji ekonom nadškofije.
Vzpon Mirka Krašovca
67-letni Mirko Krašovec se je leta 1972 po duhovniški posvetitvi vrnil v domače kraje, pri prenovi župnije Podčetrtek - Olimje pa se je izkazal za zelo iznajdljivega. Zato ga je škofija nastavila za nadzornika škofijske avle s knjižnico. Ko se je Cerkev po osamosvojitvi leta 1992 lotila ustanovitve Krekove banke, je bil že ravnatelj gospodarske uprave mariborske škofije. Bil je na čelu nadzornega sveta banke, dokler je ni 2002 kupila banka Raiffeisen in zanjo odštela 35 milijonov evrov. Anton Guzej, prvi direktor Krekove banke, je pred meseci dejal, da je bila to velika napaka.
Leta 1994 je bila ustanovljena tudi Krekova družba za zbiranje lastninskih certifikatov in tri pooblaščene investicijske družbe (pidi): Zvon, Klas in Skala. Od več kot 60.000 državljanov je bilo zbranih okoli 41 milijard tolarjev premoženja. Pidi so se nato z združevanjem in razdruževanjem preoblikovali v holdinga Zvon Ena in Zvon Dva. Zvon Ena je leta 2005 pristal v večinski lasti družbe Gospodarstvo Rast, ki ga je ustanovila nadškofija.
Zvonova sta imela zelo dober portfelj naložb. Bila sta dolgoročna delničarja Heliosa, Steklarne Rogaška in drugih. »Imela sta dobre portfelje. In če ne bi vlagali v tujini in v T-2, bi bila mariborska nadškofija danes ena najmočnejših institucij,« meni Rajko Stankovič, predsednik Društva malih delničarjev (MDS). Podobnega mnenja je tudi odvetnica Mojca Breznik, stečajna upraviteljica Zvona Ena, ki pa dodaja, daje stečaj »zelo zahteven, ker gre za zelo velik portfelj z naložbami tudi v tujini, zastavljenih pa je veliko vrednostnih papirjev«. Vse niti je imel v svojih rokah Mirko Krašovec, ki je bil ravnatelj mariborske nadškofijske uprave in direktor Gospodarstva Rast. (Nad)škofija mu je zaupala in odločitve uradno potrjevala po gospodarskem svetu, ki mu je v tistih časih predsedoval mariborski pomožni škof Anton Stres. Že takrat sta proti njegovemu načinu delovanja protestirali tako koprska kot ljubljanska nadškofija, toda bil je nedotakljiv. Nanj ni imel vpliva niti takratni mariborski nadškof Franc Kramberger. Krašovci so tudi sicer v Slovenski rimskokatoliški cerkvi zelo vplivna družina, zato jo je Mirko Krašovec vključil v cerkvene posle.
Posli bratov Krašovec
Tako je Zvon Ena sodeloval s Kerosom, podjetjem, ki se ukvarja s proizvodnjo cementnih izdelkov in trgovino. Družba iz Rogaške Slatine je v lasti Eriha Krašovca, brata Mirka Krašovca, iz podatkov Ajpesa pa je razvidna zastavna pravica Zvona Ena za okoli 0,62 milijona evrov, ki je bila kasneje izbrisana. Podjetje je šlo v prisilno poravnavo približno takrat kot Zvonova in Gospodarstvo Rast. Navadnim upnikom je dolgoval okoli tri milijone evrov, izločitvenim (tistim, ki imajo terjatve zavarovane) pa okoli 8,3 milijona evrov. Poplačana naj bi bila polovica terjatev.
Uspešna izvedba prisilne poravnave je odvisna od bank upnic, ki imajo terjatve do Kerosa zavarovane z nepremičninami podjetja. Gre za stavbe in zemljišča, na katerih so vpisane hipoteke, v Lju-tomeru, Šentjurju, Rogaški Slatini, Slovenskih Konjicah, jamstvo pa je Kerosu dala tudi država. Podružnico je imel tudi na Hrvaškem, kamor pa je vlagal tudi Zvon Ena.
Drugi brat, na katerega je lahko računal Mirko Krašovec, je akademik Jože Krašovec. Svetovno znan izvedenec za staro hebrejščino naj bi bil vpliven tudi v Vatikanu, zato nekateri namigujejo, da je bil to tudi razlog, da Sveti sedež o poslovnih potezah mariborske nadškofije dolgo ni vedel nič. Tretji brat Alojz pa je, kot pravijo, »vedno držal štango bratu Mirku«, in kot duhovnik postal eden od solastnikov podjetja Betnava.
Za ogled celotnega članka kliknite tukaj.