Medij: Delo (Gospodarstvo) Avtorji: Miha Jenko Teme: Banke Datum: Tor, 12. dec.. 2017
Evidenca: NKBM prodana, Probanka in Factor banka likvidirani, o NLB se še kar pogajamo, Abanka čaka kupce
Ljubljana – Slovenske banke so štiri leta po dokapitalizaciji in sanaciji dobičkonosne in kapitalsko močne - a so tudi manjše in tudi manj živahno posojajo, kot so v preteklosti.
Spomnimo, novembra 2013, je bil velik del slovenskega bančnega sistema na robu bankrota, klecajoč pod milijardami slabih posojil in na vrata Slovenije je že vsaj pol leta trkala trojka. Izguba bank je v prvih enajstih mesecih 2013 presegla milijardo evrov, donos na kapital (ROE) na ravni sistema je tako znašal neverjetnih minus (!) 33 odstotkov. Levji delež izgub in nedonosnih terjatev je pripadel največjima državnima bankama, NLB in NKBM, ki sta bili pozneje - izkazalo se je, da tri leta prepozno - dokapitalizirani s skoraj poltretjo milijardo davkoplačevalskega denarja.
Primanjkljaj po najbolj neugodnem scenariju
Slovenija je bila očitno prva država, kjer so bili izvedeni strogi obremenitveni testi ključnih bank, ki so bili tudi podlaga za določitev kapitalskih potreb slovenskih bank, stroški so na koncu obremenili slovenske davkoplačevalce, izbrisani so bili tudi lastniki podrejenih obveznic. Izvedbo skrbnega pregleda so koordinirali in nadzorovali Banka Slovenije, ministrstvo za finance, evropska komisije (direktorata za finance in konkurenco), ECB in evropski bančni organ EBA.
Metodologija je ostala tajna, čeprav je več slovenskih ekonomistov pozivalo k njenemu razkritju. Na koncu je bil ocenjeni kapitalski primanjkljaj v bankah določen pa najbolj neugodnem scenariju, po katerem bi se obseg slovenske ekonomije v letih 2013-2015 skrčil za skoraj deset odstotkov - pozneje se je izkazalo, da je v tem času zvišal za vsaj štiri odstotke. Obveljal je izračun ameriške svetovalne družbe Oliver Wyman, da znaša kapitalska luknja v osmih pregledanih bankah (na čelu z NLB, NKBM in Abanko) skoraj 4,8 milijarde evrov, kar je bilo za poldrugo milijardo več od ocene, ki so jo pripravili v nemški revizorski hiši Roland Berger. Mimogrede, predpostavke za neugodne makroekonomske napovedi sta prispevali ECB in evropska komisija.
Pozitivni učinki sanacije
Po objavi izračunov pred natančno štirimi leti, 12. decembra 2013, se je zavrtela birokratska mašinerija v Bruslju. Evropska komisija je 18. decembra izdala odločbe o dovoljenju za državno pomoč za NLB, NKBM, Abanko Probanko in Factor banko, z znanimi zavezami, tudi glede omejitve poslovanja in prihodnje privatizacije saniranih bank. Pozitivno mnenje komisije je bilo pogoj, da so lahko začeli uvajati učinkovate ukrepe za krepitev stabilnosti bank. V Ljubljani so se začeli postopki za dokapitalizacijo NLB, NKBM in Abanke in prenos slabih terjatev z NLB in NKBM na DUTB; Probanka in Factor banka sta izvedli postopek urejenega prenehanja in ju ni več. Država je 18. decembra 2013 za dokapitalizacijo teh petih bank namenila 3,2 milijarde evrov, od tega skoraj polovico za NLB.
Preostalo je zgodovina: banke so po velikih dokapitalizacijah, sanaciji, prenosu slabih terjatev na DUTB in prestrukturiranju problematičnih dolžnikov postale vitkejše in hkrati bolj dobičkonosne. Bančni sistem se je v štirih letih skrčil za sedmino oziroma dobrih pet milijard evrov - z 42,7 na 37,3 milijarde evrov, kolikor je znašala bilančna vsota konec septembra letos. Čiščenje in prestrukturiranje slabih posojil, sproščanje rezervacij in hkratno gospodarsko okrevanje, ki je prešlo v visoko, tigrovsko konjunkturo, so omogočili nenhno povečevanje bančnih dobičkov - na ravni sistema so se konec septembra povzpeli na okoli 350 milijonov evrov, do konca leta 2017 se bodo še povečali.
V kleščah zavez
Slovenija je po štirih letih močno v primežu zavez, danih evropski komisiji. Skladno z njimi je že prodala NKBM, kupca sta bila sklad Apollo in EBRD, kupnina, 250 milijonov evrov, pa še zdaleč ni odtehtala davkoplačevalskega vložka v sanacijo. Skladno s prvotnimi zavezami bi morali še ta mesec prodati 75 odstotkov minus eno delnico NLB, a se to seveda ne bo zgodilo, pogajanja z Brusljem, ki privoli le v odlog privatizacije, ne pa tudi spremembo zaveze, so v teku. Še dobro leto in pol, do sredine leta 2019 je časa za privatizacijo Abanke.
Ekonomisti nimajo enotnega mnenja, ali je Slovenija mastno preplačala bančno dokapitalizacijo. V Banki Slovenije, evropski komisiji in ECB razumljivo nenehno poudarjajo, da ni bilo tako, po drugi strani domači ekonomisti, tudi sodelavec EIPF Velimir Bole, pravijo, da smo zanjo namenili vsaj poldrugo milijardo evrov preveč. Do predpostavk sanacije, ali smo jo preplačali ali ne, je bil pogosto kritičen tudi Jože Damijan z ekonomske fakultete, ki zdaj pravi: »Na to vprašanje najbrž nikoli ne bo dokončnega odgovora, saj gre pri oceni verjetnosti in vrednosti poplačila vedno za ex ante subjektivne ocene, narejene v zgodovinskem kontekstu. Pomembno je, da poskušamo sanirane banke privatizirati po čim višji ceni, da si poplačamo čim večji del stroška sanacije.«
Sanacija bank je imela pozitivne učinke na dveh področjih: »Slovenija si je povrnila zaupanje finančnih trgov, zato so špekulacije o bankrotu prenehale in se je cena zadolževanja močno znižala. To zdaj omogoča refinanciranje dražjih zadolžitev. Zdrave banke so se lahko začele ukvarjati z osnovnimi posli, a to ni takoj povečalo kreditne aktivnosti bank do podjetij. Vendar je bil to splošen trend v evroobmočju.«
Pod črto: sanacija je imela pozitivne učinke in škoda je, ker je nismo izvedli pravočasno. Brez dvoma bi jo davkoplačevalci odnesli precej bolje, če bi banke dokapitalizirali in očistili slabih posojil na začetku krize, v prvi polovici leta 2009. Čas za to je bil tudi v letih 2010 in 2011, a v Pahorjevi vladi ni bilo politične volje za ukrepanje, zelo slabo je bilo tudi sodelovanje med vlado in Banko Slovenije, ki jo je vodil guverner Kranjec.
Če bi se zdravljenja bank lotili prej, bi, tako meni Damijan, manj podjetij propadlo, gospodarstvo bi prej okrevalo in Slovenija ne bi nikoli zapadla v špekulacije finančnih trgov glede možnosti bankrota. Javni dolg bi se manj povečal in manjši bi bili stroški odplačevanja dolga, s tem pa tudi nižji davki za vse nas.